Ko želimo narediti spremembo v življenju, je najtežje pravzaprav ostati tam, kjer si in razmisliti, kam si želiš priti. Največ je tistih, ki si želimo, pač pa je malo tistih, ki kaj naredimo. 

Nekoč je nekdo rekel, da me ima rad. Daleč od osebe sem, ki je bila takrat v taki volji do življenja, da bi lahko zmagala vse bitke. Po operaciji nisem več ista, sem pa v meni nadaljevala razvoj do te mere, da sem malo posebna. Nekaj nas je na tem svetu, ki se trudimo za dobro ljudi, malo pa jih je takih, ki nočejo sprejeti, da se je svet spremenil. Ni več dobrote ali pa je tam, kjer ni zaželena. Več je manj. Manj je manj. Več je tistih, ki ne damo, manj pa tistih, ki zares znamo. Ni več vredno biti mama, kot sem si vedno želela, je pa vredno biti coach z namenom pomagati ljudem. Vedno nisem happy, sem pa vedno v stiku s sabo, kaj potrebujem, in to je nekaj, kar želim dati mojim strankam. Nekoč sem mislila, da smo vsi enaki, ker se trudimo preživeti v tem svetu, zdaj pa si mislim, da smo eni taki, ki si želimo svet spremeniti, pa se nam ta ne uklanja, ker je v razvoju sveta napaka. Tam je tisto, kar je napačno v vseh nas. Imamo zlomljenega človeka za šibkega. Ni več vreden, ker se je zlomil. Pač pa je nekaj posebnega v tistem, ki zlom preživi do te mere, da zraste, ne glede na to, kaj ga prizadane. Smo tisti, ki smo mali, pa bi taki tudi ostali, ker v velikih pogosto ni več mane. Tam se je odločiti za to, kar je prav, neverjetno težko. Včasih mali naredimo šov, zato da nas kdo vidi, a za zidovi doma je šepet tistih, ki so priča zlomu in so zato največ vredni, ker ti stojijo ob strani, ne glede na to, v kakšnem stanju si. To je več vredno kot katerikoli šopek rož s strani pametnih odločitev zate, ko se nekdo spomni, da si morda pa mala zloba zato, ker ti je hudo. Kot starš neizmerno čutim svoje otroke, to je koherenca srca, ki se nikoli ne konča. Ko se ustavim, jih začutim in so dobro. Smo pa nastali iz zlomov, ki niso več težki, ko iz njih naredimo smisel. Ni več vredno to, kar imaš, ampak kdo si, ko se človek ob tebi zlomi. 

Ko smo v krizi srednjih let, se nenehno dogajajo barantanja. To se navzven sicer ne vidi, a pride do kompromisov, ki niso več dobri za nas. Ko vemo, da smo v krizi srednjih let, se počutimo ponosne, kot da je to nekaj, kar si zasluži športni avto. 

A hkrati je to zelo neregulirano obdobje, ko se začnejo dogajati odhodi iz partnerstev, služb ali pozicij, kar pomeni, da se ne odločamo po namenu za nas, pač pa po odločitvi, ki je za nas najbolj ugodna. 

Nič ni jasno, dokler se ne zavedamo tega, kar pa pomeni tudi odhod s politične funkcije v naslednjem letu ali pa odnos z novim partnerjem v tem. 

Vedeti to vnaprej je težko brez dobrega poznavanja sebe. Umazano igro vsak igra zase, dokler ne pride do samospoznavanja, da nekaj ni za nas. A kaj, ko se redko zgodi, da si vzamemo čas, da pogledamo naprej v vizijo, kar pomeni spoštovanje starosti, vlog, obremenitev ali časovnice. 

V poletju, ki se poslavlja sem izkusila težko operacijo. Med okrevanjem v viseči mreži, sem prebrala knjigo Matthewa Mcconaugheya Zelena luč.

Občutki ob tej knjigi so bili mešani, se pa zavedam pomena simbolike. Ko se odločamo v življenju, je izjemno pomembno, da upoštevamo opozorila, tako imenovane rdeče in zelene luči. Ob tem, da sem sama izgubila partnersko vezo zaradi smrti, sem že tako bolj pozorna na rdeče, pa hkrati se včasih odtujimo od sebe in jih ne upoštevamo. Ko se nam posveti lučka na armaturi v avtu, se ustavimo in preverimo, nato pa avto peljemo po potrebi na servis. A kaj, ko ne naredimo tega, ko se nam vžge lučka v glavi. Tam je problem regulacije naših misli, da pridemo do jasnosti in s tem odločitev, ki so bolj v skladu z nami, pa hkrati pomenijo zeleno luč.

Zelena luč je jasna, enostavna, v flowu, brez težkih zamer in odtujitev v odnosih. Rdeča luč je nasprotno težka, odnosi pokajo, izgublja se zdravje, nereguliranost je velika. 

Kdor je šel skozi osebno transformacijo ve, da je zelena luč fluidna in ne pritiskaš nase, medtem ko se vzpenjaš po lestvi s tistimi ljudmi, ki so pravi zate. 

V rdeči luči je najmanj zagona za rast, saj je stresa preprosto preveč, pa hkrati odnosi niso pravi, ne tisti do sebe kot tisti do drugih. 

Ko se torej odločamo v življenju, preverimo lučko na naši armaturi, da ugotovimo, ali se je vžgala in kaj to pomeni za nas. 

Koliko zdravilnih sposobnosti imamo v sebi! Ko se samospoznamo, odkrijemo, da smo pravzaprav vodje sebe s pomočjo tehnik, ki so nam blizu. 

Otrok na coachingu riše sebe in se regulira z izvajanjem mantre MMMMMM. To potegne sam iz sebe. Ni več vredno to, da se otrok dobro pozna, kot pa da se dobro regulira. 

V ostalih primerih sem ponavadi jaz tista, ki tehniko predlaga, ker sem opremljena z uvidi, kaj stranka potrebuje. Tu nismo sami odgovorni za vse, če nam nekdo lahko pomaga. 

Veščine vodenja se začnejo pri vodenju sebe. Odkar se ukvarjam s coachingom, sem odgovorna za svoja dejanja in odločitve veliko bolj kot prej, hkrati pa jih izražam tudi drugim. Niso pa vsi namenjeni nam kot podpora, pač pa izbiramo tiste, ki nam stojijo ob strani tudi v temi. 

Z regulacijo sebe namenimo sebi čas. To je tisto, kar je skrb za sebe in najvišji nivo samospoznanja. 

Ko smo v sedečem položaju, vemo, kam gremo. To pomeni, da se ustavimo in imamo veliko več uvida v to, kdo smo in kaj nas bremeni. 

Imamo kritika v sebi. Ta se nam smeji, nas kritizira, omalvažuje, secira in nam ne pusti spati. Hkrati nam lahko odvzame veselje do dela ali pa celo do življenja, če ga ne znamo omejiti ali transformirati. 

Tu je coaching na najvišjem nivoju, kar pomeni, da se dviguje zavedanje zelo hitro, posebnost mojega coachinga pa je energetsko zaznavanje blokad, kar pomeni razreševanje problematike na višjih nivojih. 

Odgovornost za naše zdravje se skriva v odgovornosti do čutenja drugih, kar pomeni, da nas to lahko brez dobro postavljenih mej obremenjuje ali pa celo kaznuje z izgorelostjo v odnosih. 

Nismo vsi odnosi dovolj dobri, a tisti, ki smo, smo na nezavedni ravni naredili dovolj napredka, da smo pomirjeni s tem, kar smo. 

Kritik je le en del nas, pogosto ostanek iz otroštva, ki ga lahko prepoznamo tekom coachinga. 

V šolah se kadi na straniščih, da se regulira. 

Ponavadi gre za zaskrbljujoče dejanje, ki ga učitelj opazi pri otroku. Odgovornost učitelja je, da opazi vedenje, komunikacijo ali vzorec, ki se pri otroku zdi ponavljajoč, hkrati pa je destruktiven v neki nameri do sebe ali drugega. 

Ko učitelj ne opazi znakov, ki kažejo na stisko, to stisko povečuje. Čustva, ki jih učitelj ne zaznava, so povezana s počutjem otroka do šole, učitelja, predmeta ali sošolcev, velikokrat pa se pojavijo na začetku šolskega leta. Odkar sodelujem z otroci, se odkrivajo novi nivoji, pri katerih otrok ne sodeluje do te mere, kot bi lahko. To pomeni, da regulacija v njem ni regulacija miru, sreče, veselja, zadovoljstva, pač pa strahu, žalosti, nemira ali celo poškodbe nezavednega dela. 

Tu se ne znamo postaviti zase v tem pogledu, da spregovorimo, ko se kaj zgodi, otrok pa začuti, da starš ne pove, s tem pa se otroku naredi medgeneracijska travma. Tu se da marsikaj narediti s komunikacijo in posredovanjem coacha, vendar pa ne v celoti na nezavedni ravni, saj otrok pri tem ne sodeluje s staršem do te mere, da bi otrok prepoznal vse. Tu smo strokovnjaki, ki pomagamo.