Koliko zdravilnih sposobnosti imamo v sebi! Ko se samospoznamo, odkrijemo, da smo pravzaprav vodje sebe s pomočjo tehnik, ki so nam blizu. 

Otrok na coachingu riše sebe in se regulira z izvajanjem mantre MMMMMM. To potegne sam iz sebe. Ni več vredno to, da se otrok dobro pozna, kot pa da se dobro regulira. 

V ostalih primerih sem ponavadi jaz tista, ki tehniko predlaga, ker sem opremljena z uvidi, kaj stranka potrebuje. Tu nismo sami odgovorni za vse, če nam nekdo lahko pomaga. 

Veščine vodenja se začnejo pri vodenju sebe. Odkar se ukvarjam s coachingom, sem odgovorna za svoja dejanja in odločitve veliko bolj kot prej, hkrati pa jih izražam tudi drugim. Niso pa vsi namenjeni nam kot podpora, pač pa izbiramo tiste, ki nam stojijo ob strani tudi v temi. 

Z regulacijo sebe namenimo sebi čas. To je tisto, kar je skrb za sebe in najvišji nivo samospoznanja. 

Mindfulness coach je odnos do sebe.

V rasti smo, ko smo na miru. V svetu hiperaktivnosti ne zmoremo regulirati svojih reakcij in čustev do te mere, da ne povzročimo škode. Ko smo na tleh, se zavemo, da je bolečina prehuda in iščemo izgovore, da se ne postavimo nazaj na noge. V izgovorih pa ni rasti. Čuječnost nas pripravi na ponoven vzpon, na katerega pa se pripravljamo počasi, po korakih in lahko s pomočjo coachinga. Nič ni bolj vredno kot to, da smo zdravi do te mere, da lahko opravljamo svoje delo ali starševsko vlogo v najbolj kriznih trenutkih s prisotnostjo. Bolečine ne zakrivamo s prenajedanjem, deloholizmom, alkoholizmom, zasvojenostjo z ekrani, odmaknjenost od socialnih stikov, oholostjo do problematike, odvisnostjo od partnerstva, otrok ali škodljivih razvad, ki upravljajo z nami, namesto mi z njimi. V kolikor je odnos do sebe zgrajen na trhlih temeljih, nas zamajejo že majhne težave, pri čemer pa utrpi škodo tudi kakšna druga oseba. A kakšna škoda je šele narejena nam samim, če se ne ustavimo, ko je pravi čas. Pravilno ocenimo sebe šele v položaju pokroviteljstva do sebe, kar pomeni, da sklonimo glavo in prosimo za pomoč. Tu je čustva dati na stran, saj je to potrebno bolj kot pa kaznovanje samega sebe za napačne odločitve. V procesu coachinga je prav krivda najpogostejše čustvo, s katerimi se stranke soočajo, še posebej ženske. Moški imajo burn-out lahko celo za izziv, kar pa nakazuje na pomanjkanje sočutja do sebe. 

Ko smo v sedečem položaju, vemo, kam gremo. To pomeni, da imamo veliko več uvida v to, kdo smo in kaj nas bremeni. 

Imamo kritika v sebi. Ta se nam smeji, nas kritizira, omalvažuje, secira in nam ne pusti spati. Hkrati nam lahko odvzame veselje do dela ali pa celo do življenja, če ga ne znamo omejiti ali transformirati. 

Tu je coaching na najvišjem nivoju, kar pomeni, da se dviguje zavedanje zelo hitro, posebnost mojega coachinga pa je energetsko zaznavanje blokad, kar pomeni razreševanje problematike na višjih nivojih. 

Odgovornost za naše zdravje se skriva v odgovornosti do čutenja drugih, kar pomeni, da nas to lahko brez dobro postavljenih mej obremenjuje ali pa celo kaznuje z izgorelostjo v odnosih. 

Nismo vsi odnosi dovolj dobri, a tisti, ki smo, smo na nezavedni ravni naredili dovolj napredka, da smo pomirjeni s tem, kar smo. 

Ni vredno biti, če se ne znamo pomiriti s tem, kar zaznavamo v sebi. 

Kritik je le en del nas, pogosto ostanek iz otroštva, ki ga lahko prepoznamo tekom coachinga. 

V šolah se kadi na straniščih, da se regulira. 

Ponavadi gre za zaskrbljujoče dejanje, ki ga učitelj opazi pri otroku. Odgovornost učitelja je, da opazi vedenje, komunikacijo ali vzorec, ki se pri otroku zdi ponavljajoč, hkrati pa je destruktiven v neki nameri do sebe ali drugega. 

Učitelj ne opazi znakov, ki kažejo na stisko, kar stisko povečuje. Čustva, ki jih učitelj ne zaznava, so povezana s počutjem otroka do šole, učitelja, predmeta ali sošolcev, velikokrat pa se pojavijo na začetku šolskega leta. Odkar sodelujem z otroci, se odkrivajo novi nivoji, pri katerih otrok ne sodeluje do te mere kot bi lahko. To pomeni, da regulacija v njem ni regulacija miru, sreče, veselja, zadovoljstva, pač pa strahu, žalosti, nemira ali celo poškodbe nezavednega dela. 

Tu se ne znamo postaviti zase v tem pogledu, da spregovorimo, ko se kaj zgodi, otrok pa začuti, da starš ne pove, s tem pa se otroku naredi medgeneracijska travma. Tu se da marsikaj narediti s komunikacijo in posredovanjem coacha, vendar pa ne v celoti na nezavedni ravni, saj otrok pri tem ne sodeluje s staršem do te mere, da bi otrok prepoznal vse. Tu smo strokovnjaki, ki pomagamo. 

Pri uporabi AEQ metode, sem ugotovila, da je biti v kortizolu na cesti izjemno nevarno. 

To pomeni, da smo takrat v tunelskem vidu. Izjemno pomembno je, da se tega zavedamo, kar pa ne pomeni, da se vedno ustavimo. 

Ta izziv je v marsikaterem moškem, ki preživi veliko časa na cesti. Ko se kortizol nabere v tretjem očesu, je problem veliko hujši kot sicer. 

To pomeni, da ne vidimo širše slike, kar pomeni, da lahko skoči otrok na cesto z desne, mi pa ga ne vidimo, ker smo v levi. 

Izjemen pogled na življenje je to, da se znamo zregulirati s cesto. To niso le veščine, pač pa kritika sebi, ko se odpravljamo na pot z veliko stresa.

Ni problem v kortizolu kot takem, kot pa v njegovem delovanju na naše zavedanje okolice. Ko se nereguliramo pravočasno, ogrožamo ostale potnike v avtu. 

Tu nismo sami, ker imamo tehnike za regulacijo in podporo coacha. 

Slika iz gostovanja na podcast ZaLife, kamor sem se morala pripeljati v zgodnjih urah, kamera pa doda dodaten stres, kar je pomenilo vsaj uro regulacije.