V tem zapisu pišem o moji metodi, ki sem jo uporabila pri uvajanju nove hrane.
Starši velikokrat naročimo tisto, kar vemo, da bo jedel otrok.
V našem primeru bi bila to vedno pica Margerita.
Tokrat sem se odločila za Capriccioso in takoj naletela na upor in slabo voljo. To sigurno ne bo dobro. Artičoka na pici, kaj je to? 😀
Pa sem vztrajala in šla po moji coaching metodi:
💡 Najprej sem uporabila telefon za izobraževanje. Pogledale smo si, kako izgleda artičoka in punci sta bili navdušeni, da izgleda kot kaktus z rožo. Začetni odpor pred neznanim je splahnel.
💡 Nato smo prebrale, zakaj je dobra. Jetra, črevesje, zmanjševanje holesterola, ali po otroško za naše zdravje. Bili sta veseli, da bo dobra za njiju. Ko sta vedeli že več, je splahnel strah.
💡 Razložila sem jima, da če bosta želeli potovati, v tujini ne bosta dobili enake hrane, kot jo jemo pri nas, in se je potrebno navaditi tudi na bolj nenavadne okuse. Postali sta bolj motivirani.
💡 Pride pica. Uvajam spremembo počasi. Najprej z enim koščkom. Treba se je navaditi na nov okus. Nato pavza. Pa spet nov košček. Raziskujemo okus, kaj jima je všeč, damo fokus na pozitivno.
💡 Pojemo pico. Nič ne rečem, teče pogovor o drugih temah. Sprememba se mora usesti. Čez čas ena reče, da bi artičoko še kdaj jedla. Torej bomo še vadile.