Otroku ne postavljamo mej z avtoriteto, vcepljanjem strahu, grožnjami s kaznijo, ignoriranjem ali prepuščanjem drugim, da se ukvarjajo z njim.
S tem dosežemo le, da se nas otrok boji, nam ne zaupa, izgubi stik z nami, se ne pogovarja več z nami in se v stiski ne obrne na nas.
Če ni mej, so šibke, otroku popuščamo in pri vsem ugodimo, pa s strani otroka ni spoštovanja in občutka, kdaj je dovolj.
Moj nasvet je, da se vsak dan z vsakim otrokom posebej na kratko pogovorimo, kaj se mu je tekom dneva zgodilo. Naj se navadi deliti svoje občutke in neprijetne situacije. Na tak način zgradimo zaupanje in izkažemo iskren interes. To naredimo brez motilcev, vztrajajmo, vsaka nova navada zahteva čas, da se osvoji. Pri nas je to po šoli in opravljeni nalogi, ko imata punci kratek počitek.
Ko otrok prestopa naše meje, primeren odziv ni dretje. Sporočanje naših meja se da naučiti, skomunicirati na miren, ljubeč in spoštljiv način. Otroku je treba razložiti, kje so naše meje, ki jih prestopa, a hkrati graditi odnos z njim. Eno brez drugega ne gre.
Ko postavljam meje mojima punčkama, jih spoštujeta. Redko se zgodi, da moram reči dvakrat. To je rezultat dela na odnosu in obvladovanja veščine postavljanja mej.
Za lepim odnosom so številni pogovori, velika mera zaupanja, sočutja, vztrajanja v dobrem in v slabem, odzivanja na stiske otroka. Rezultat tega je, da ko postavim meje, punci vesta in mi zaupata, da to naredim iz dobrega razloga, ne iz ega ali nadvlade, in tudi ne, ker bi mi bilo vseeno, ker ju ne želim upoštevati ali se mi ne bi dalo ukvarjati z njima. Hkrati pa to naredim na način, da upoštevam sebe in njiju.
Postavljanje mej je veščina, ki se jo lahko naučimo.
Če te zanima kako, si poglej moj coaching program Postani kraljica mej.