VEŠČINA ZA ŽIVLJENJE - POSTAVLJANJE MEJ

Beseda ‘meja’ pri marsikateri izmed nas sproži neprijetne občutke, kot da gre za nekaj slabega. Tipična predstava o mejah je namreč, da meje ločujejo, da smo neprijazne ali morda sebične, če jih postavljamo. 

A vse je odvisno od tega, kako postavimo meje in kako jih sporočamo. Če to znamo narediti na prijazen, spoštljiv in miren način, z mejami pravzaprav vzpostavimo bolj avtentične, globje in zdrave odnose. Najprej je pomembno, da vemo, kaj pravzaprav naše meje so. Naše meje so naši občutki, potrebe in osebna realnost. Z mejami tudi kažemo drugim, kako naj ravnajo z nami. Hkrati pa so tudi priložnost, da nas nekdo zares sliši, vidi, razume.    

Za vse odnose, službene in private, je zelo pomembno, da imamo meje. To pa pomeni, da moramo biti v dobrem stiku s sabo tudi v družbi drugih. Najlažje je slišati sebe v mirnem, sproščenem stanju, med meditacijo ali kakšnim ročnim delom, toliko težje pa, če smo ves dan obdane z ljudmi, hrupom, informacijami, mnenji drugih. 

Zato pri postavljanju mej najprej delamo na stiku s sabo. Šele, ko zares vemo, kaj so naše meje, želje in potrebe, lahko začnemo delati na izražanju teh. 

Stik s sabo lahko izgubimo že v otroštvu in imamo posledično celo življenje težave pri postavljanju mej. Lahko smo odraščale v družini, kjer starši niso bili stabilni ali prisotni in smo postale prezgodaj odgovorne, vedno pozorne na obnašanje starša ali v stalni pripravljenosti, kaj bo narobe. Kot odrasle se zato rade razdajamo, delamo stvari namesto drugih, težko rečemo ne, se vtikamo v življenja drugih, rešujemo. Pod bremeni vsega pogosto pregorevamo in imamo čustvene izbruhe. Lahko pa smo odraščale s stabilnimi in prisotnimi starši, ki pa niso zaznavali naših čustvenih potreb, nismo bile deležne dotika, pohvale, izrazov ljubezni, morda smo morale postati prehitro samostojne. Kot odrasle imamo zato lahko premočne meje, v smislu, da želimo narediti vse same, težko zaprosimo za pomoč, tvorimo bolj površinske odnose, težko pokažemo ranljivost. Pod bremeni se prav tako rušimo, a v tem primeru v sebi nosimo tihe zamere. 

Pogosto pa izgubimo stik s sabo tudi zaradi prevelike prilagoditve v šoli, družbi, veliki družini ali kasneje v večjem kolektivu. Kjer je malo prostora za individualnost, izražanje sebe, osebne potrebe, se meja med nami in drugimi pogosto zabriše do te mere, da žrtvujemo del sebe. Meje so zato nujne, saj z njimi upoštevamo sebe, kar vodi v sklepanje kompromisov in ne žrtvovanje. 

Če delamo veliko z ljudmi, ali imamo poklic, kjer pomagamo ljudem, zdravimo, je nujno, da postavljamo meje tudi empatiji. Lahko imamo težave na tem področju, še posebej, če že od otroštva prevzemamo probleme drugih nase. Če rade pomagamo, si zapomnimo, da s popravljanjem napak drugih ali “odnašanjem riti” nekomu, tej osebi delamo škodo, saj se ne bo naučila osebne odgovornosti.    

Pogosto nas pri postavljanju mej blokirajo strahovi in negativna prepričanja. Lahko imamo prepričanja, da nismo dovolj vredne, da postavimo meje, da meje pomenijo konflikt, da si moramo meje zaslužiti, da bomo neprijazne ali da nas bodo ljudje zavrnili, če izrazimo naše meje. Nujni del procesa učenja postavljanja mej je zato tudi ta, da ozavestimo ta prepričanja, jih reprogramiramo v nova in podkrepimo z dokazi. Enako delamo tudi s podzavestnimi strahovi na tem področju. 

Z mejami se srečujemo na različnih področjih in poznamo tudi različne tipe prestopanj mej. Lahko meje prestopamo same, na primer z nezdravimi navadami, neprimerno komunikacijo, prekomernim delom, odvisnostjo od ekranov, lahko pa jih prestopajo drugi. To, da so naše meje prestopljene, nam signalizira naše počutje: tesnoba, pregorevanje, čustveni izbruhi, otopelost, kronična utrujenost, bolezen, občutek stalnega pritiska in stresa, tihe zamere. 

Pomemben del pri postavljanju mej je ta, da se naučimo prepoznavati naše občutke in prestopanja. Naše meje v karieri so na primer prestopljene, če prevzemamo preveč dela, če dovolimo, da kdo nespoštljivo govori ali ravna z nami, če kršimo časovne meje namenjene delu, če nam nekdo ves čas nepovabljen vstopa v pisarno, če ne postavimo meje naročniku z nemogočimi roki ali če ne upamo ali pa ne smemo izraziti svojega mnenja na sestankih. V zasebnem življenju lahko prestopa naše meje otrok, partner, starš. 

Lahko so prestopljene naše čustvene, mentalne, fizične, materialne, časovne, intimne, duhovne meje ali meje zasebnosti. 

Hillary Clinton je pogosto čutila, da jo je Donald Trump na soočenjih ustrahoval s svojim telesom. Postavil se je za njo, ko je govorila, in nepovabljen vstopal v njen fizični prostor. Čeprav se je tega zavedala, ni nič rekla. Leta kasneje je v svoji knjigi Kaj se je zgodilo in intervjujih večkrat izjavila, da ji je bilo žal, da takrat ni kaj rekla ali odkorakala stran.   

Velikokrat šele za nazaj vidimo, kdaj so bile prestopljene naše meje, zato je delo na preventivi in samozavedanju ter učenje postavljanja mej tako pomembno, saj potem znamo upoštevati sebe v določeni situaciji, ko se ta zgodi. 

Eden ključnih korakov pri učenju postavljanja mej je komunikacija. Ko enkrat osvojimo tehniko sporočanja mej, se znamo pripraviti na pomembne osebne pogovore (tako kot na pomembne sestanke), da jih izpeljemo samozavestno in opolnomočene. Naučimo se postavljati meje po korakih, potrditi namene drugih, izraziti in obrazložiti svoje meje ter uspešno finalizirati pogovore. Ko to počnemo na miren, spoštljiv in prijazen način, na drugi strani pripravimo človeka, da začne upoštevati tudi nas in zmanjšamo možnost, da gre v obrambo ali napad. Pomembno vlogo pri tem igra tudi vizualizacija, za primere težavnih oseb, za katere že vnaprej vemo, da se bodo uprle našim mejam, pa se naučimo pogajanja.

Postavljanje meja je veščina za življenje, ki nas je ni nihče naučil, lahko pa se jo naučimo sami. Če te zanima kako, mi piši.